Naj dvigne roko, kdor televizijski signal – po svoji volji – še vedno sprejema z anteno. V dobrem letu po preklopu na digitalni signal, ki je toliko obljubljal, a tako malo prinesel, so po dosegljivih podatkih vsi, ki so lahko, pobegnili na kabel ali internetno platformo. Zakaj ne bi? Ponudba pač ni primerljiva – več deset programov, vključno z vsemi plačljivimi, na eni strani in peščica na drugi. Z antenskim signalom shajajo le tisti gledalci, ki druge možnosti nimajo. To je žalostna slika nekoč perspektivne platforme, ki jo je sodelujočim akterjem v nekaj letih uspelo povsem razvrednotiti.

Razlogov za to, da se prizemno digitalno oddajanje televizijskega signala ni razvilo po vzoru Nemčije, Velike Britanije ali katere druge zahodne države, temveč je celo nazadovalo, je za cel seznam. Od zasledovanja kratkoročnih interesov in oviranja konkurence do nesposobnosti, nekompetentnosti in pomanjkanja vsakršne vizije. Verjetno pa je res tudi to, da je bil projekt že na začetku slabo zamišljen.

Snovalci strategije na takratnem direktoratu za elektronske komunikacije niso razumeli, da oddajanje TV-signala ne deluje po enakih načelih konkurence kot telekomunikacije. In niso razmišljali, kako pritegniti potencialne ponudnike, ki bi v zraku ustvarili vsaj približno atraktivno alternativo kablu. Na primer paket od 30 do 40 najbolj priljubljenih programov pri enem ponudniku za precej nizko mesečno naročnino. Namesto tega so digitalne multiplekse (kanale) videli zgolj kot preslikavo prejšnjega analognega sveta in računali le na programe, ki imajo interes plačevati prizemno oddajanje, da bi (potencialno) dosegli večino prebivalstva. In na domnevno konkurenco med operaterji. Vsega tega zaradi različnih napak in čedalje hujše zavoženosti slovenskega medijskega trga ni bilo in nazadnje sta obupala še oba skandinavska ponudnika – medijska družba MTG s programom TV 3 in operater Norkring.

Ta dva prav tako nosita svoj del krivde. Norkring z začetno zamudo ter poznejšo nefleksibilnostjo v pogovorih s potencialnimi strankami in pri snovanju ponudbe, TV 3 pa z zgrešenimi programskimi odločitvami in neambicioznostjo. Vendar so zgoraj naštete grehe storili drugi. RTV Slovenija in Pro plus sta od vseh najbolj delala za kratkoročne interese. Pri nacionalki je bil to (domneven) dodaten zaslužek, pri zdaj že skoraj edini komercialni televizijski hiši pa čim nižji stroški in čim večja pokritost s signalom. Pro plus še lahko razumemo, RTV pa bi moral ravnati drugače. Moral bi izkoristiti prednost večje pokritosti s signalom, oddajati program(e) v visoki razločljivosti (HD) in razmišljati o novih programih.

Ob tem so ministrstva ves čas ravnala gasilsko, namesto razvojno, in ščitila določene akterje na škodo drugih. Regulator pa ni znal ali hotel ukrepati, ko bi moral. Tako smo zdaj spet na začetku. A s precej slabšim izhodiščem. Snovalci strategije niso razmišljali, kako v zraku ustvariti alternativo kablu.

Naj dvigne roko, kdor televizijski signal – po svoji volji – še vedno sprejema z anteno

Itak smo pa že takrat ugotavljali, da se je DVB-T načrtno rušil s strani Telekomovega lobija.